Biblijsko objašnjenje
Ko se Bog razodene Mojzesu, je opisan kot usmiljen, pomilovanja vreden, počasen za jezo in bogat v dobroti in resnici, a hkrati takšen, ki jemlje zlo resno (2 Mz 34,6–7). Božja svetost pomeni, da je popolnoma dober in zvest, ne pa da je brezbrižen do človeškega trpljenja.
Biblija pravi, da Bog ustvarja, vzdržuje in kliče ljudi v odnose, a tudi, da nasprotuje nasilju in krivici. Njegova pravičnost ščiti žrtve in postavlja meje zlu; njegovo usmiljenje ponuja odpuščanje in novo življenje kesanemu človeku. Nobena lastnost ne bi smela biti uporabljena za prevlado nad drugo.
Jezus trdi, da kdor ga je videl, je videl Očeta (Janez 14,9). V srečanjih z bolnimi in zaničenimi razodeva sočutje, medtem ko hinavščino in zlo imenuje z njunim pravim imenom. Križ kaže ceno Božjega odpuščanja, vstajenje pa kaže njegovo zmago nad smrtjo in obljubo o obnovi. Širši kontekst kaže, kako se Božja svetost, pravičnost in usmiljenje prepletajo v Kristusovem življenju.
Ta podoba Boga kliče k zaupanju, pa tudi k spremembi. Verniki so poklicani k odpuščanju, pravičnemu ravnanju in skrbi za šibke, ker odražajo Božji značaj. Ko je svetopisemski prizor težaven, ga primerjamo s širšim razodetjem in ga pogledamo skozi Kristusa. Za današnjega bralca je pomembno, da se Božja svetost, pravičnost in usmiljenje vidijo skupaj v Kristusovem življenju.
Ukratko
Bog je svet, pravičen, usmiljen in zvest. Jezus najjasneje razkrije, kako so te lastnosti združene v Božjem odnosu z ljudmi. Ta odgovor povezuje Božjo svetost, pravičnost in usmiljenje, ki jih vidimo v Kristusovem življenju, s skrbnim branjem Svetega pisma.
Biblijski stihovi
Ovaj odgovor je napisalo i pregledalo uredništvo Videlo, a prate ga biblijske reference kako biste mogli da razmotrite svaki odlomak u kontekstu. Ako primetite grešku ili nejasnoću, predložite ispravku.