Biblijsko objašnjenje
Ko je Izraelec grešil, je daroval žrtev in priznal svoj greh; duhovnik je opravil obred sprave (3 Mz 4,27–31). Obred ni učil, da je živalska kri sama po sebi čarobna, temveč da greh prinaša smrt in da je odpuščanje dar, ki ga daje Bog.
V vsakodnevnih obredih so duhovniki služili v svetišču, daritve pa so ljudi spominjale na nenehno potrebo po Božjem usmiljenju. Ti obredi so bili del zaveznega reda Izraela in se ne bi smeli zgolj prenašati kot krščanska praksa. Njihov pomen se razodeva skozi Kristusa.
Hebrejcem pravi, da Kristus živi, da bi posredoval za tiste, ki se po njem približajo Bogu (7,25), Janez pa ga imenuje zagovornik in daritev sprave (1 Jn 2,1–2). Njegova žrtev je popolna in neponovljiva; vernik se zanaša nanjo, ne na zasluge ali človeškega posrednika.
Zato danes bogoslužje v svetišču spodbuja k izpovedi greha, zaupanju v odpuščanje in hvaležnosti za Kristusovo posredniško ljubezen. Prav tako uči skupnost odpuščati in iskati spravo. Upanje je, da Bog ne le odpusti krivdo, ampak na koncu odstrani greh in obnovi življenje.
Ukratko
Dnevne žrtve so kazale na potrebo po odpuščanju; kristjani najdejo svojo izpolnitev v Kristusovi enkratni žrtvi in živem posredovanju.
Biblijski stihovi
Ovaj odgovor je napisalo i pregledalo uredništvo Videlo, a prate ga biblijske reference kako biste mogli da razmotrite svaki odlomak u kontekstu. Ako primetite grešku ili nejasnoću, predložite ispravku.