Biblijsko objašnjenje
V Prvi Mojzesovi knjigi 12 Bog pokliče Abrahama, naj zapusti svojo deželo, in mu obljubi seme, ime in blagoslov. Povabilo ne pomeni, da je Avram že poznal vsak naslednji korak. Zanaša se na Božjo besedo, obljuba pa se ponavlja in razvija skozi vse njegovo življenje in družinsko zgodovino.
Zaveza v Prvi Mojzesovi knjigi 15 poudarja Abrahamovo zaupanje v Boga, medtem ko Prva Mojzesova knjiga 17 govori o potomstvu in obrezi kot znamenju zaveze. Ti odlomki kažejo tako na Božjo zvestobo kot na Abrahamovo čakanje: izpolnitev obljube ni bila hitra ali brez težav, Abraham pa ni prikazan kot človek brez slabosti.
Pavel v Pismu Galačanom 3,8–9 razlaga obljubo o blagoslovu ljudstva kot zgodnje oznanilo dobre novice in jo povezuje z vero. To ne izbriše prvotnega zgodovinskega pomena Abrahamove družine, temveč pokaže, kako Nova zaveza vidi širši obseg obljube. Besedilo poziva k zaupanju, ne pa k trditvi, da vera odstrani vsako čakanje.
Ukratko
Bog je Abrahamu obljubil potomstvo in blagoslov za narode; Nova zaveza ta širši blagoslov povezuje z vero in Kristusom.
Biblijski stihovi
Ovaj odgovor je napisalo i pregledalo uredništvo Videlo, a prate ga biblijske reference kako biste mogli da razmotrite svaki odlomak u kontekstu. Ako primetite grešku ili nejasnoću, predložite ispravku.