Biblijsko objašnjenje
V Prvi Mojzesovi knjigi Bog pokliče Abrahama, naj zapusti svojo domovino, in obljubi, da bodo v njej blagoslovljeni vsi rodovi zemlje (Prva Mojzesova knjiga 12,1–3). Klic se začne z Božjo pobudo in milostjo; Abrahamov odgovor z vero pomeni vstop v odnos zaupanja, ne pa zaslužka pravice do Božje naklonjenosti. Tukaj vidimo, kako obljuba Abrahamu prinaša blagoslov vsem narodom po Kristusu.
Obljuba potomstva postane še posebej pomembna, ker sta Abraham in Sara stara in brez otrok. Bog obljublja dediča in potomce, ki bodo blagoslov drugim (1 Mz 15,1–6; 22,17–18). Družinske in zgodovinske resničnosti zgodbe ne smemo zreducirati na zgolj metaforo. To je pomembno, ker obljuba Abrahamu prinaša blagoslov vsem narodom po Kristusu.
V Pismu Galačanom 3 Pavel vidi izpolnitev obljube v Kristusu in blagoslov ljudstva po veri (Galačanom 3,8.16.26–29). To ne pomeni, da je Izraelova zgodovina nepomembna; kaže, da je Božji načrt od začetka imel blagoslov za narode, ki je bil odprt za tiste, ki pripadajo Kristusu. Širši kontekst kaže, kako obljuba Abrahamu prinaša blagoslov vsem narodom po Kristusu.
Obljuba kliče vernike, da so prejemniki in prenašalci blagoslova, ne pa da si ga prisvajajo kot zagotovilo za bogastvo ali privilegije. Abrahamova vera uči potrpežljivosti, ko se izpolnitev zavleče, Kristusovo poslanstvo pa spodbuja skupnost, da si prizadeva za dobro ljudi vsakega naroda. Za današnjega bralca je pomembno, da obljuba Abrahamu prinaša blagoslove vsem narodom po Kristusu.
Ukratko
Bog je Abrahamu obljubil potomstvo in blagoslov za vse narode. Nova zaveza vidi izpolnitev odrešujočega blagoslova v Kristusu. Ta odgovor povezuje obljubo Abrahamu, da bo po Kristusu prinesel blagoslove vsem narodom, s skrbnim branjem Svetega pisma.
Biblijski stihovi
Ovaj odgovor je napisalo i pregledalo uredništvo Videlo, a prate ga biblijske reference kako biste mogli da razmotrite svaki odlomak u kontekstu. Ako primetite grešku ili nejasnoću, predložite ispravku.