Biblijsko objašnjenje
Pavel razlikuje med mesenim izvorom in vero v obljubo ter spominja, da je Božje ljudstvo že od začetka oblikovano okoli Božjega klica in obljube (Rimljanom 9,6–8). To ne pomeni, da izvor Izraela ni pomemben, ampak da Božja beseda ni odpovedala, ko so nekateri zavrnili Mesija.
V Rimljanom 11 Pavel odločno zavrača misel, da je Bog zavrgel svoje ljudstvo, in govori o oljki: pogani so cepljeni, naravne veje pa se lahko ponovno cepijo. Podoba svari vernike iz ljudstva, naj se ne hvalijo, ker vse prejemajo po Božji milosti. Podoba oljke prepoveduje prezir in ohranja zavedanje prejete milosti.
Obljuba blagoslova narodom se je izpolnila v Kristusu, v katerem so verniki Abrahamovi potomci in dediči po obljubi (Galačanom 3,26–29). Ta enotnost ne izbriše etnične raznolikosti; odpravlja podlago za ponos in sovraštvo ter vabi vse, da po veri prejmejo Božji dar. Zato je hvalisanje z izključitvijo Izraela v nasprotju s Pavlovim opozorilom.
Pismo Efežanom opisuje, kako Kristus podira oviro sovraštva in ustvarja eno telo Judov in poganov, ki imajo skupaj dostop do Očeta (Efežanom 2,11–22). Zato Cerkev ne bi smela trditi, da je podedovala Božjo naklonjenost kot zaslugo, temveč da je skupnost sprave in blagoslova. Enotnost v Kristusu bi morala odpraviti etnično sovraštvo, ne pa spomina na zgodovino.
Ukratko
Bog ostaja zvest svojim obljubam Izraelu in v Kristusu odpira skupen pristop Judom in narodom. Verniki izmed ljudstva so sprejeti po milosti in poklicani k ponižnosti, ne k preziru.
Biblijski stihovi
Ovaj odgovor je napisalo i pregledalo uredništvo Videlo, a prate ga biblijske reference kako biste mogli da razmotrite svaki odlomak u kontekstu. Ako primetite grešku ili nejasnoću, predložite ispravku.